EDEN JE SALT, DRUGI JE SILVER.

Thomas, Johannes, kdaj se je to zgodilo? Kdaj sta pomislila; “Dovolj je bilo! Greva od tu.”?

J: Ni bilo enega posebnega trenutka. Postopoma je prišlo do tega. Bil sem ujet v hrčkovem kolesu oglaševalske kariere in čutil sem, kako sem vsak dan bolj nesrečen.

T: Sam sem ravno zaključil z napotitvijo v agenciji v Barceloni, ki se ukvarja z oglaševalskimi videoposnetki, in nevarnost, da bi se ujel v enako past kot Johannes je v meni vzbudila reakcijo odpora.

J: Nekega dne, ko sva bila oba glede tega precej na tleh, sva v baru popila nekaj piv in se odločila, da morava v najinih življenjih narediti nekaj velikih sprememb. Nisva pa vedela, kam naju bo ta odločitev pripeljala.

Tako sva šla v Južno Ameriko. Zakaj prav tja?

T: Glavni razlog je bila možnost, da bi prepotovala na tisoče kilometrov deskarskih plaž. Vso pot od Tijuane v severnem delu Mehike pa vse do južne Patagojine je moč najti eno deskarsko točko za drugo.

J: Dobila sva tudi občutek, da so kulinarične tradicije Južne Amerike v Evropi premalo zastopane, kar nama je dalo motivacijo: z mehiško in perujsko kuhinjo ima Južna Amerika dve od najbolj vznemirljivih kulinaričnih kultur. Poleg tega te lahko po vsem kontinentu razumejo, če uporabljaš le dva jezika: španskega in portugalskega.

Zakaj nekaj sta se vrnila v Evropo?

T: Vprašajte kapetana ladje: pristanišče, iz katerega prihaja, je prav tako pomembno kot ladja sama. Oba že leta živiva v Hamburgu. To mesto na severnem delu Nemčije je najin dom – in priti domov je prav tako lepo kot odpraviti se naproti naslednji dogodivščini.

T: Nisva le želela poležavati na plaži, ampak dejansko nekaj doseči. V Hamburgu imava dobro mrežo ljudi in to nama lahko pomaga pri uresničitvi najine vizije.

Kakšna je vajina vizija?

T: Želiva odpreti restavracijo. To so bile vedno najine sanje in želiva jo umestiti v središče najinega projekta, da bi bilo to mesto, kjer se vse stvari združijo. Vsakdo je lahko del projekta Salt & Silver; vse, kar morajo storiti, je priti in jesti z nama.

J: Vsako zimo bova restavracijo zaprla in odpotovala na nov kontinent. Spomladi, ko se vrneva, bova pripravila nov meni, ki bo odražal to, kar sva se naučila. Pri svobodi ne gre za to, da se nekam odpravite in potem počnete to, kar ste vedno počeli. Želiva ustvariti nekaj novega.

T: To je načrt.

Kako pomembno je dobro načrtovanje, če želi človek najti svobodo?

J: Najbolj razburljive stvari, ki so se nama zgodile na najinemu potovanju po Južni Ameriki, so se zgodile slučajno. Če načrtuješ vsako podrobnost, zamudiš najboljše stvari. Pri načrtovanju najinih potovanj se običajno omejiva na splošno smer: vse ostalo, kar naju zadeva, lahko prepustiva naključju.

T: Pri načrtih je tako, da se bolj pogosto kot ne v bistvu ne uresničijo. Seznaniva se s kulturo hrane v vsakdanjem življenju države, kamor potujeva. Nikoli ni slabo izvedeti kaj o zgodovini določenega kraja in se naučiti ključnih fraz v lokalnem jeziku.

Če se profesionalno tržiš, kot se vidva, ali ne obstaja nevarnost, da “svoboda” postane le prazna puhlica?

J: Zgodbe niso le stvari, ki se kar zgodijo: so izkušnje. In ko enkrat doživiš določeno izkušnjo, zakaj ne bi o tem povedal še drugim, če jih to zanima?

T: Dejstvo, da postaja projekt Salt & Silver vse bolj znan, je lep stranski učinek najinih podvigov – ni pa razlog, zakaj to počneva. Najina svoboda in najine dogodivščine niso nič umetnega; to je najino življenje.

Kako občutek svobode vpliva na vaše kuhanje?

J: Enkrat sva v amazonski nižini odpravila ribariti z lokalnimi ribiči. Oni in njihove družine še vedno živijo brez elektrike in drugih sodobnih priročnosti, tako da nimajo druge izbire, kot jesti, kar najdejo v deževnem pragozdu. Šli smo loviti piranje z vaškimi otroki in kot vabo uporabili mrtvega galeba. Nato smo skupaj z družinami kuhali.

T: Naučiš se improvizirati in se omejiti; posledično se tako počutiš bolj samozavesten pri tem, kar počneš, midva pa sva napisala knjige, da bi te izkušnje opisala drugim, če ne iz drugega razloga.

J: Nikakor se nimava za kuharska genija! Ne trdiva niti, da sva šolana kuharja. Kar pa definitivno sva – strastna kuharja. In to je nekaj, kar večina drugih kuharjev spoštuje.

Kuhanje kot dogodivščine …?

J: Na nek način, da. Po drugi strani so tudi take dogodivščine, ki bi jih raje pozabila. Kot takrat, ko so Thomasa v Mehiki sredi noči aretirali in mu v glavo uperili pištolo. Jaz sem ležal pod tovornjakom, od koder sem videl celotno zadevo.

Kako je prišlo do tega?

T: Risala sva grafite – kar je bilo, če zdaj pomisliva za nazaj, nekoliko neumno – in takrat so prišli policisti.

J: Zaradi najinih izkušenj v Južni Ameriki sva na splošno gledano veliko bolj skromna. Hvaležna sva za vse, kar imamo v Nemčiji: v številnih latinskoameriških državah mnogih osnovnih elementov blaginje in varnosti, ki jih uživamo v Srednji Evropi, ne gre jemati za samoumevne.

T: To ne pomeni, da se bova ustavila na tej točki; zelo vesela bi bila, če bi lahko drugim ljudem dala navdih, da se osvobodijo iz svojih kletk.

Ali obstaja način, kako ohraniti občutek svobode, če se vrneš v svet dela?

T: Denar služiva tako, da počneva to, kar imava najraje. To je zame “svoboda”.

Kaj vama pomeni vrnitev?

J: Vrnitev pomeni, da se morava pripraviti na najino naslednjo dogodivščino.

Kaj se zgodi, ko Salt in Silver, dva strastna kuharska mojstra in deskarja, pripravita odlično obaro z ribami, ki sta jih pravkar ujela? Če jo začinite z morsko soljo, sveže mletim poprom in rezinami limone, si lahko obetate pravo poslastico s pridihom citrusa!